Bradati mož opevanega imena, zavzel je vse štiri prestole in jih spremenil v nekaj, kar nihče ni želel, da se spremenijo. Okrasil jih je z zlatom, dragulji, in različnimi okraski brez pomena, ki prinašajo svetu zlo in nestrpnost. Nihče ni hotel sedeti poleg njega in vsi so se ga bali. Nato je prišel končno na obisk graščine nek gospodič, ki se ni ničesar bal, se usedel poleg njega in pričel vabiti še druge ljudi, da naj se usedejo, da bodo bližje vsemu bogastvu. Kmalu so se pričele v graščino zgrinjati množice ljudi in vsi so hoteli sedeti na enemu izmed preostalih prestolov, se borili za prevlado in upali na bližnje srečanje z najpomembnejšim izmed vseh mož. Ničesar se niso več bali, želeli so si samo blišča in pozabili an bedo, ki se dogaja izven obzidja graščine. Bili so srečni, ne samo srečni, bili so presrečni in so upali, da bo tako tudi ostalo. Kmalu so se nekateri odločili, da jim je dolgčas in bi hoteli še nekaj več, kakšno zabavo, doživetja, užitke. Pripeljali so živali in ženske, da so jih zabavali. Ženske so si podredili in jih izkoriščali, saj so bili med bogatimi večinoma moški. Živali so zaprli kletke, ter jih imeli za zabavo, gledali so, kako trgajo ujetnike, ki so hoteli osvoboditi svoje žene in hčere njihovega primeža. Kmalu so tudi izkoriščene ženske ugotovile, da to sploh ni tako slabo, ter so se prostovoljno razgalile in nudile svoje telo tujcem, kateri so cedili sline nad njihovimi telesi, v njih samih pa so želeli samo potešiti slo, katero jih je peklo in niso vedeli, kako naj se ga rešijo. Hoteli so videti goreti vse okoli sebe, ljudi, živali in rastline. Tudi kameh so hoteli upepeliti, ga zažgati, tako kot gori v njihovi notranjosti. Hoteli so z bolečino premagati svojo bolečino.
Ljudje zunaj obzidja pa so trepetali, niso vedeli kaj se skriva za obzidjem. Videli so samo žarke ognja, ki je pobiral njihove ljudi, da se niso več vrnili nazaj, slišali so krike. Niso želeli se bližati obzidju, bali so se vsega novega. Niso vedeli, kaj naj naredijo, zato so začeli jokati, ter jokali so toliko časa, da niso solze napolnile dolino in se pričele bližati gradu na pobočju. Bolj, ko se je voda bližala gradu, jasnejši so postajali dnevi, več sonca jih je obsijalo, čutili so olajšanje. Kmalu s prenehali z jokanjem, saj so bili zadovoljni z rezultatom in so mislili, da se kaj takega ne more več ponoviti. Pričeli so ponovno srečno živeti, dokler jih po nekaj letih ni ponovno obliznil ogenj poželenja iz graščine. Takrat so spoznali svojo zmoto.
Ljudje hodijo po poti, ki je trnova in ko končno zagledajo nekaj lepega, se ustavijo in uživajo v tistem trenutku, ki kmalu mine, namesto, da bi še malo počakali in bi lahko zadihali v vsej svoji lepoti, v vsem, kar jih lepega obdaja, v svojem življenju. Ko začutite prvi sončni žarek še ne greste na morje, saj veste, da je voda še hladna. Raje počakate, da se voda segreje na prijetnejšo temperaturo, tako da lahko v vodi uživate dalj časa. Bodite tudi vi luči in glasniki miru, ki bo nas dosegel v kratkim, ker se nam obeta nekakšno katarzično očiščenje, katerega mnogi še ne vidijo in tudi ne bodo nikoli spregledali, ampak bodo za vedno zaprti v graščini, in jih bo omejeval pohlep in želja po maščevanju, namesto, da bi podarili svoje srce in tako se očistili in ponovno zaživeli v vsej svoji veličini. Ne obupajte, skrivnost življenja je blizu in čaka, da se nam razodene in se nam bo kmalu tudi razodela do takrat ap živite svoje življenje in upajte na najbolje in živite po svojih najboljših močeh, ki jih premorete. Zdrava pamet odtehta še tako veliko željo po maščevanju in upirati se temu je nemogoče in brez pomena.
