Najprej so mi rekli prijatelji na socialnem omrežju, da sem indigo otrok, potem mavrični in diamantni otrok. Verjela sem jim in se našla v opisih. Bila sem utrujena od življenja, torej sem po mnenju nekaterih, zagotovo stara duša. Bila sem sama in osamljena, čeprav sem imela ljudi, ki so me imeli radi okoli sebe. Ustvarjala sem energijske slike, kanalizirala sporočila iz onostranstva. Da, bila sem poseben in zelo duhoven človek. Vendar bila sem žalostna in ničesar ni bilo, kar bi me spravilo iz dna, joka in želje po smrti. Plavala sem iz ene v drugo negativno situacijo in niti želje nisem imela, da bi se pobrala in zaživela. Nisem imela moči,volje in upanja, da se bo karkoli spremenilo. Mislila sem, da tako kot je, da mora biti in nič drugače.
Sedaj sem se rahlo spremenila. Ko nimam slabega dneva, kar je zelo redko, živim vsak trenutek in se ne sekiram za stvarmi, katere nisem opazila, pač niso pomembne. Nisem ne indigo, ne mavrični, še manj pa diamantni otrok, sem samo človek, kot je še toliko drugih ljudi okoli mene. Ne vem zakaj bi morali biti ljudje, ki slišijo v svojih glavah glasove nekaj posebnega, ker niso. Niso ne čudežni ljudje, ne prizadeti, da bi jih bilo potrebno zapreti v umobolnico.Vsak človek lahko sliši glasove, ima neke nerealne predstave, kar je podobno glasovom, ali pa si predstavlja neke slike kaj in kako bo če bo naredil določeno stvar. Ampak ali kdo ve kaj bo jutri? Lahko pride potres in poruši vse, lahko odkrijejo neko novo stvar in se na ta način porušijo vse naše predstave v glavi. Da, ni problem imeti cilj v glavi, celo priporočljivo ga ej imeti in se iz dneva v dan boriti zanj, vendar ta cilj naj bo realen, naj bo dosegljiv. Ni treba si zadati cilja, da bomo v dveh letih zaradi odkritja ne vem česa postali miljarderji, lahko pa do istega cilja pridemo v več krajših korakih. Ni treba, da ej cilj dosežen v dveh letih, ali pa v danem časovnem okvirju, pomembno je, da se ga doseže. Vendar kaj bo potem, ko se doseže cilj? Se ne bo nihče več boril za nič, ali sibomo zastavili nove, še višje cilje in obenem pozabili na vse okoli nas? Odločitev je v vaših rokah. Vendar sama sem za neko preprosto stvar, ki jo nekdo v moji bližini večkrat omeni. Ne delaj (ignoriraj) drugemu tisto, za kar nočeš, da drugi storijo (ignorirajo) tebe. Oprosti, če sem povedala narobe, vendar tu je pomembno bistvo. Če nočeš, da bi te drugi ignorirali, se pogovarjal z ljudmi okoli tebe, če nočeš, da bi te ignorirali, ko boš prosil, usliši tistega, ki te prosi, če nočeš, da te žalijo, ne žali druge, če nočeš, da te ponižujejo, ne ponižuj, bodi takšen, kakršen odnos želiš drugih do sebe.
Zame so vsi ljudje ljudje in otroci otroci. Nihče ni nekaj posebnega, razen to, da so nekateri razvajeni in se ne znajo obnašati, da ponižujejo in maltretirajo druge, spet drugi pa so poniževani že v družini in se ne znajo prilagoditi ljudem v okolici. Za vse ljudi obstaja rešitev, ki je najboljša za vse, vsakdo jo lahko uporabi in nič ne boli. To je dihanje in pisanje. To dvoje je pomagalo tudi meni. Še bolj pa bi mi pomagalo, če bi znala reševati svoje probleme tako, kot pišem, da bi bilo najbolje rešiti. Ko prihaja problem, se umirimo tako, da se posvetimo dihanju. Ja, saj sem že velikokrat slišala, saj diham. No, saj jaz tudi diham, da sploh živim, diham. Vendar če dihaš zavestno, da veš da dihaš in čutiš dihanje, to je tisto, kar ima tako veliko moč. Dihanje zmanjša ali odpravi bolečino, ustavi negativne misli, ter ti da zagon za življenje. Omenila sem tudi pisanje. S pisanjem umirimo misli, saj je hitrost pisanja odvisna od naših fizičnih lastnosti, kako hitro lahko pišemo oziroma tipkamo, to pa je počasneje, kot lahko mislimo. Sama pišem dnevnik skoraj vsak dan na nek poseben način. Če koga zanima, sem mu na voljo.
Sedaj pa se vračam k glasovom, mislim in slikam v glavi. Večinoma teh stvari je glavno delo uma, kateri nam pobira energijo. Saj veste, ko se učite, da ste ravno tako, ali še bolj utrujeni, kot ko delate. Zakaj potem zapravljati energijo za stvari, ki se bodo zgodile čez nekaj let, ali pa nikoli in razmišljati o teh stvareh, torej biti v umu. Ne, ni prepovedano misliti in razišljati, vendar razmišljajmo o pomembnih stvareh, o realnih stvareh, o nečem, kar se bozgodilo v kratkem. Saj ko se učimo, beremo in pišemo tudi razmišljamo, vendar to je čisto drugačno razmišljanje, kot takrat, ko se potopimo v neke sanje in sanjamo z odprtimi očmi pri belem dnevu. To je to, kar nas dela utrujene in neizpolnjene. To nas dela negativne in osamljene. To je to. Začnimo dihati, ter pisati.
