Tihi veter veje, sonce se mi smeje, jaz ne vem zakaj, ni prišel že maj. Kaj pove mi luna? Dež prinese hlad, sonce prinese vročino, jaz pa živim odkrito. Povem ti za žalost, povem ti za jok, ne zameri mi mojih obljub, ne zameri mi mojih napak, saj jaz sem to kar sem in primerjati me ne moreš z nikomer, ker jaz sem jaz in ti si ti in drugi so drugi.
Most, tisti trenutek, ko pogledaš nazaj se ti sesuje v prah, kar ne moreš verjeti, da se ti to dogaja. To je normalno, ne glej nazaj, na preteklost, glej samo naprej v prihodnost in se ti mostovi ne bodo podirali in videla boš prave izzive, preizkušnje, trenutke, katere moraš zagrabiti, da ti uspe biti to kar si želiš biti. Gledanje v preteklost se nikomur ne obrestuje, samo ovira te pri vsakdanjih rečeh in ti krati še prepotreben spanec, ki ga tako potrebuješ za normalno delovanje in funkcioniranje na tem svetu. Bodi tisto kar si, preprost človek, ki ljubi naravo, ki ljubi rastline, živali in ljudi, ki ve vse o vsem, kar je potrebno vedeti in prizna svojo pomanjkljivost v znanju in poznavanju sveta in okolice okoli sebe. Ni sramote ne vedeti, sramota je, če skrivaš tisto, kar bi moral povedat, sramota je, če kar nekaj govoriš, namesto da bi prav lepo in preprosto priznal, da nečesa ne veš. Ja, to ti je življenje, in ni tako enostavno kot zgleda, pazi se tistih malih bodic, ki se skrivajo v ljudeh in tistih praznih src, ki te hočejo spraviti s poti, vendar to na tako grd način, da bodo tudi samo trpeli prav toliko, kolikor bodo trpljenja povzročili. To je to in tako bo to.
Kdo sem jaz? Sem majhna pikica na planetu, ki ima tisto kar mora imeti. Obenem sem večja od celega planeta, katerega lahko ljubim in sovražim, lahko ga spreminjam, spoštujem, ga uničujem, ali delam z njim karkoli si želim. Vendar ne, raje kljubujem sama sebi in vsem zakonom narave, obenem pa sem ujeta v tej rutini teh zakonov in zakonitosti. Sem učenka in sem učitelj, sem narava in sem družba. Človek sem, bitje, iz mesa in krvi, ki potuje po mojem telesu zaradi organa, katerega vsi imenujemo srce. Zakaj srce, zakaj je ta črpalka, ki prečrpa toliko litrov tekočine imenovane kri po našem telesu tako pomembna, zakaj srce povezujemo z ljubeznijo. Če srce preneha biti, potem ne živimo več, ampak je res srce tisto, ki nam da življenje in nam ga tudi vzame. Zakaj je tisti zadnji izdih tako pomemben, zakaj je ravno izdih. Da, življenej je od prvega vdiha do zadnjega izdiha, vendar kaj povzroči ta prvi vdih in zadnji izdih, kaj je to življenje, zakaj je, kje ga najdemo. Kaj bi bili, če ne bi dihali? Bi bili roboti ali kamni, bi bili sploh živi? Kaj je to, da lahko povemo, da smo živo bitje, kaj nas definira kot nas, kaj mene definira kot mene. Če mi zamenjajo roko sem še vedno jaz, vendar roka ne bo nikoli moja, če mi celo telo zamenjajo bom še vedno jaz, vendar ne v svojem telesu, jaz sem tisti del, ki ostane nespremenjen, jaz sem življenje, jaz sem nekaj nevidnega v telesu vidnega. Če iz ostankov mojega telesa naredijo telo, tako, kakršno sem imela jaz prej, je to moje telo, vendar tisto telo nisem jaz, nisem tisto bistvo, tista stvar, ki je v meni, to telo ne vsebuje bistva. Lahko sem jaz v drugem telesu in lahko je moje telo nekje izven mene, vendar šele ko sem jaz v svojem telesu sem prava jaz. In tega ne more nihče spremeniti in to je to.
Za obzidjem je bila belina, ki predstavlja skrivnosti, katere ne smemo videti in nam ne bodo vidne dokler ne bomo pripravljeni, saj ko bomo pripravljeni in bomo spregledali bomo videli vse, kar je potrebno videti. V belini so skrivnosti preteklih rodov, nihove sanje, njihovi izumi, molitve, darovi in vse, kar je nekoč bilo vredno, vendar smo tokom let pozabili, spregledali in bo nam nevidno, dokler ne spregledamo in pričnemo gledati z vsemi tremi očmi, da ne samo z dvema očema, ampak z vsemi tremi, saj šele takrat bomo spregledali in videli tudi tisto, kar je dvema očema nevidno. In tisti, ki so slepi vidijo bilje od tistih, kateri gledajo in ne vidijo nič več od konice nosu, saj od tam naprej je svet, kateri zanje ne obstaja in to vo pripeljalo v svet pogube in uničevanja, zato čimprej spreglejmo in pričnimo gledati z vsemi tremi očmi in videli bomo vso skivnost življenja, ki je ujeta v belini nenapisanih besed, katere se vidijo takrat, ko bo pravi čas, saj ravno takrat se bo vse razkrilo. Vse je povezano in mi smo ujetniki samih sebe, saj ne vidimo kar bi mogli videti in ne slišimo, kar bi mogli slišati in bistvo bo kmalu razkrito nekaterim posameznikom in kmalu bo svet spregledal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar